Predstavljamo člansko ekipo: ADAM BRATKOVIČ

Kdo je Adam?
Adam stanuje v Kopru, natančneje v Semedeli. Star je (le še nekaj tednov) 21 let, visok 185 cm, težak 80 kg in v ekipi zaseda mesto desnega krila. V ekipi ga kličejo Brajko.
Prvi vtis: zgovoren, odprt, živahen in samozavesten. Ne pretirano, ravno prav za fanta, ki je še pred nekaj leti igral med člani Cimosa Koper, star le 17 let, danes pa je eno od nepogrešljivih imen in src članske ekipe RD Koper. Zahteva pozornost, a se zaveda, da na igrišču ni sam in je hkrati le delček celote. Pa gremo: Brajko.

Kakšna je tvoja rokometna zgodovina ali pa raje, začetek?
No, moj oče je bil rokometaš. Najprej rokometaš, potem leta kasneje pa tudi predsednik rokometnega kluba v Izoli.

Si premlad, da bi ga videl igrati, ampak kaj slišiš o njem? Je bil dober rokometaš?
Ha, oni vedno pravijo, da so bili najboljši. Klasično. /smeh/ No, pove mi, kako je on igral in mi daje nasvete, kako naj igram jaz. Predvsem, kadar sva v družbi, tečejo zanimive debate o rokometu.

Torej ti je bil rokomet dan v zibko?
Morda res. Oče je bil kot rečeno rokometaš, ampak me niso doma nikoli silili v ta šport. V osnovni šoli sem poskusil rokomet, verjetno v kakšnem 3. ali 4. razredu kot krožek in se potem navdušil. Sicer je bila naša šola Dušana Bordana znana po tem, da ima kvalitetno rokometno šolo. Tam je na primer začel Dean Bombač /domačin, sicer že nekaj let igra v tujini, trenutno na Poljskem za ekipo Kielce/.

Pa potem, ko je šlo bolj zares?
Pri 17. letih sem se priključil članski ekipi Cimos Koper, tako da dejansko že 5. leto igram za člane Kopra. Leta so šla hitro. Verjetno je bilo takrat težje priti v člansko ekipo, je pa neprimerljivo lepše igrati zdaj. Čuti se, da smo vsi s srcem pri stvari, smo povezani in prava ekipa.

Kako bi te opisali soigralci?
Najprej bi rekli, da sem zgovoren, verjetno celo da preveč govorim. Pa da sem zmešan, odštekan, svojeglav. Včasih pomeni imeti karakter, da to razbija ljudi na pol – ali me imajo ljudje zelo radi ali pa sploh ne. Običajno so tisti, ki so bolj nevtralni, priljubljeni. Sam sem verjetno dominanten karakter, tako da nekateri tega ne morejo sprejeti, ampak s tem se ne obremenjujem.

Kako je igrati za RD Koper?
Najlepša in najbolj pozitivna stvar je, da smo v glavnem domačini, kar nas združuje in dela lepšo celoto. Bolj se čuti pripadnost, v primerjavi s prejšnjo zasedbo /Cimos/ mi igramo s srcem in klub nam več pomeni.

Vsak športnik verjetno cilja, da bo nekoč zaigral drugje, se preizkusil morda v tujini. Kako komentiraš?
Iskreno stojim za tem, da dokler sem v tem klubu, bom dal zanj vse, kar imam in sem 100% tukaj. Nimam časa razmišljati o drugih opcijah. Mi smo mladi in sposobni dati še več, lahko naredimo še korak naprej, mislim, da moramo stremeti k višjemu cilju.

Pa smo spet pri tem vprašanju. Star si 21, si še mlad po rokometnih kriterijih?
Zame obstajajo dobri in slabi, ne mladi in stari. Janc na primer je dober dokaz. Tudi jaz sem v rokometnem smislu dokaj hitro dozorel. Kar je prišlo, sem sprejel in poskusil najbolje izkoristiti dani trenutek, priložnost.

Ja res, vmes si bil tudi mladinski in kadetski reprezentant.
Sanjal sem reprezentanco, že od malega in to je bila zame ena najlepših izkušenj v moji rokometni karieri. Ko prvič slišiš himno in jo prvič poješ na igrišču… Naša reprezentanca je bila homogena in še danes smo ostali skoraj vsi v kontaktu in dobrih odnosih.

Kaj pomeni biti levičar? Je to prednost za rokometaša?
Imaš večje možnosti, da dobiš priložnost, ker nas je manj. Kljub temu pa je Slovenija prav tukaj – na moji poziciji zelo zelo dobra, kar je kar presenetljivo za tako majhen narod in tako število rokometašev.

Imaš pred tekmo kakšen obred?
Ne, nič posebnega. V naši ekipi sem zadolžen, da pripravim žoge. Pri tem se sprostim in skoncentriram. In to je res sčasoma postal moj ritual.

Kaj je zate najtežje med tekmo?
Ko se čutiš nemočnega, ko gre tekma v eno smer in imaš občutek, da ne moreš nič narediti, da bi smer spremenil ali potek dogodkov ustavil. Nasprotniku uspeva in se trudiš, pa ne gre. Ko pridejo taki trenutki, se moraš sfokusirati in iti na naslednjo tekmo zbran in na polno.

Šteješ svoje gole?
Ne, ne štejem. Rad podajam in lepo je dati čim več golov, to verjetno mora priznati vsak, nisem pa obseden s svojimi goli. Je pa moja primarna naloga zadevati, torej realizacija, ne pa sama kreacija igre, zato so goli zame vsekakor pomembni.

Imaš vzornika?
To, kdo mi je vzor, pa se z leti spreminja. Skozi različna obdobja so se moji vzorniki spreminjali. Od vsakega desnega krila, ki mi je bil vzor, sem poskusil povleči nekaj, kar sem potem skušal uporabiti. S tem sem skozi čas zgradil svojo igro in podobo.

Tvoja številka dresa je 77, kakšen poseben razlog?
Moja najljubša cifra je bila vedno 7 in ker je bila ta pri kadetih zasedena, sem rekel, zakaj pa ne bil imel kar dve sedemki? No, in ju imam še danes.

Tvoj največji fan?
Moja največja oboževalka je seveda moja mama. In za podporo ji bom večno hvaležen.

Kaj pa, ko nisi na parketu? Študiraš, kajne?
Ja, aplikativno kineziologijo na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru. To je veda o gibanju, je študij v povezavi s športom. Zato mi je všeč, ker je komplementaren z rokometom. S tem študijem in znanjem lahko nekoč delam tudi v rokometu. V mlajših letih sem dal šolo na stran, danes vem, da je bilo to po neumnosti. Zato zdaj šolo jemljem in vidim kot svojo prihodnost. Rokomet je velik del mojega življenja, ampak nekaj je dobro imeti za sabo. Na kariero športnika lahko vpliva malo morje dejavnikov, od poškodb, uspešnosti kluba, … Je pa rokomet pri meni na prvem mestu in ne glede na to, kaj v življenju delam ali bom delal, bom rokomet vedno igral.

Najljubša pesem, izvajalec?
Nimam posebne pesmi, najraje pa posluša Tiziana Ferra.

Če ne bi igral rokometa, bi ..
/dolga pavza/ Ne vem… Po moje bi bil izgubljen. Nikoli nisem razmišljal o tem, ker je rokomet nepogrešljivi del mojega življenja. Včasih sem igral namizni tenis, morda bi, če ne bi padel v rokomet, danes res mogoče igral namizni tenis. Sicer pa rekreativno igram košarko, tenis, večino športov.

In pol ure je minilo kot bi mignil. V ekipi imamo torej močno in zgovorno desno krilo, ki razmišlja in se vede kot zmagovalec. Ne glede na vse. Veseli smo, da ga leta nazaj ni omrežil ping-pong in mu želimo še dolgo rokometno kariero, uspešen študij in veliko (samo)svojega karakterja. Saj je tudi zaradi njega naša ekipa taka, kot je. Prava!

MD