Pretekli teden si je v prijetnem jesenskem popoldnevu – kljub svojim številnim obveznostim – ukradel čas in z nami pokramljal Aljoša Bertok, predsednik RD Koper. Mož, ki je v društvu alfa in omega, gonilna sila vseh aktivnosti, ne manjka na nobeni tekmi, tako prijateljski kot prvenstveni,  bivši rokometaš, spreten tako z žogo kot z besedami, si je vzel čas za odkrit pogovor z nami.

 

Štiri leta si predsednik društva, klub raste zelo hitro, kako ste zadovoljni s svojim opravljenem delom v tem času in v kolikšni meri ste izpolnili vse zastavljene cilje?

AB: Včasih se na hitro ozrem nazaj in spomnim naših začetkov junija 2013, in ko vidim kam je klub priplezal v teh 4 letih, potem moram bit res zelo zadovoljen s prehojeno potjo. Že takoj na začetku poti smo si zastavili zelo visoke cilje, katere smo dosegli, večino celo presegli, v kar mogoče nismo niti sami verjeli. V dveh letih smo prišli v 1. ligo, igrali finale Pokala Slovenije, osvojili 4.mesto v 1.ligi in se uvrstili v pokal EHF, kar smo ponovili tudi letos. Uvrstili smo se na super pokal, kjer smo parirali Celjanom skoraj do zadnjih sekund srečanja in zmanjkalo je malo športne sreče, da bi prinesli prvo lovoriko v Koper. Ponosen sem na opravljeno delo, ponosen na vse sodelavce, ampak… želim si več.

Poznava se že od gimnazijskih let in kar nekajkrat sem te slišal v pogovoru, da boš tudi ti nekoč predsednik društva. Od kje izvira v tebi ta želja voditi klub?

AB: Malo te bom popravil, pri sebi sem vedel in tudi želel enkrat delovati v športnem klubu, imeti tam vidno vlogo, medtem ko me sama predsedniška funkcija takrat ni toliko zanimala. Tudi ko se obrnem nazaj v leto 2013, v začetno fazo nastajanja društva, mi ni bila prioriteta ali celo želja postati predsednik. Ampak, ko smo se takrat sestajali v kriznih trenutkih štirje člani in je bilo v določeni fazi potrebno izbrati predsednika in, ko so preostali trije člani gledali mene, sem ugotovil, da bom moral sprejeti to funkcijo. Ni mi žal.

Sedaj dobro veš kakšna je bila prehojena pot od začetka pa do danes. Ali bi se sedaj ponovno odločil in sprejel vodenja kluba?

AB: Ja, moram priznati da ja. Od vedno imam izredno spoštovanje do predsedniške funkcije in sem se večkrat vprašal, ali bom sposoben voditi tak klub. Do sebe sem večkrat precej zahteven, tudi kritičen, saj voditi društvo na takem nivoju ni enostavno. Sprašujem pa se tudi sedaj, ko smo društvo pripeljali pod vrh slovenskega rokometa in funkcija predsednika zahteva vedno več, ali bi to ponovno storil. Najverjetneje bi.

Bil si aktiven igralec, dolga leta kapetan Kopra, sedaj pa si na vrhu klubske piramide. Ali meniš, da je mogoče prednost pri vodenju kluba dejstvo, da si bil prej aktiven igralec?

AB: Pri določenih vidikih vodenja absolutno. Poznaš kakšne so potrebe igralcev, poznaš dogajanja v slačilnici, poznavanje rokometa kot igralec ali gledalec je drugačno tako, da je s tega zornega kota zagotovo pozitivno in koristno to, da sem bil prej igralec. Ni pa to nobena garancija za uspeh, kajti oseba, ki je na čelu nekega društva, mora imeti tudi druge sposobnosti in znanja, predvsem znati povezovati ljudi, tudi udariti po mizi, če je potrebno in še in še. Katere pluse in minuse imam pa ne znam ocenit sam, trudim se, učim se in upam, da solidno opravljam to zadevo.

Poglejmo malo tvoje zgodovine. Prihajaš iz športne družine, zato verjetno od tu zanimanje za rokomet?

AB: Rokomet sem začel igrati relativno pozno, kajti doma sem iz Plavij in v okolici ni bilo nobenih ekipnih športov za fante. Sem pa redno spremljal starejšo sestro pri igranju rokometa na Škofijah pri ekipi Burje. Rokomet sem začel igrati po naključju na Gimnaziji v Kopru, preko izbirnih vsebin smo imeli 2 krat tedensko krožek pri profesorju Igorju Poklarju, kateri je prav v tistem času postavljal na noge rokometni klub v Kopru. Verjetno sem zaradi tega zelo hitro dobil povabilo v klub in kot zanimivost naj povem, da sem se takoj udeležil treninga članske ekipe in tudi nasploh moja prva tekma je bila v članski kategoriji in sicer smo igrali proti Jadranu B v Hrpeljah, 7.3.1992.

Opažam, da imaš številke in datume v malem prstu. Slišal pa sem za tvojo knjižico, kjer naj bi si zapisoval svojo osebno statistiko? ( Aljoša je knjižico prinesel s seboj). Preden jo odpreva, ali veš koliko tekem si igral za Koper?

AB: Hahaha… Knjižica res obstaja. Vanjo sem si zapisoval podatke o tekmah, o tem kako smo igrali, koliko golov sem dal, in v nadaljevanju tudi koliko minut sem igral. Zdaj pa že kar nekaj let nisem odprl te knjige, vendar mislim da nekaj več kot 600 tekem, točneje okoli 620. ( pogledava v knjigo in ugotoviva, da je vpisanih 608 tekem, vendar pravi da je sledilo še nekaj tekem, dokler ga ni huda poškodba kolena oddaljila od rokometnih igrišč aprila 2003).

Zanimivo je prelistati in obujati spomine za nazaj. Mogoče imaš seštete vse gole? Veš na kateri tekmi si dal največ golov?

AB: Iz začetkov se spomnim, da smo sploh prvo točko osvojili na Colu nad Ajdovščino, kjer smo igrali neodločeno 22:22 in sem dal 11 golov. Če pa je bilo kdaj več, pa se zdaj točno ne spomnim. Skupno število golov pa žal nimam sešteto, morda pa bi bilo zanimivo to narediti.

Lahko primerjaš obdobje, ko si ti začel igrati za Koper in sedaj? Kakšne razlike so v pogojih za trening?

AB: V začetku obstoja kluba v Kopru (leta 1992) je velika večina treningov potekala v šolskih telovadnicah, kjer igrišča niso ustrezala dimenzijam rokometnega igrišča, edina prava dvorana je bila na Škofijah, kar je bilo nepredstavljivo, da samo mesto Koper ni imelo dvorane za rokomet.

Sedaj so v mestni občini Koper na voljo 4 dvorane: Arena Bonifika, telovadnica na Osnovni šoli Koper, dvorana na Škofijah in teoretično bi se lahko igralo tudi v dvorani Srednje tehniške šole. So pa sedaj vse 4 dvorane polne, kar nakazuje na to, da bi morda potrebovali še kakšno.

Vrnimo se k RD KOper. Klub bi po tako bliskovitem štartu lahko primerjali z reaktivcem. V le treh sezonah ste prišli iz 2. lige do vrha 1. lige, a do nastopov v evropskih pokalih. To ni prav pogost pojav na športnih igriščih. Misliš da je to neka rokometna anomalija, splet okoliščin ali dobro plansko delovanje kluba?

AB: Dejavnikov, ki so vplivali na tak uspeh je veliko. Naštel bom nekatere. Pomemben faktor je bil, da je generacija 1996-97 izredno nadarjena (tudi sedaj tvori ogrodje ekipe). V kombinaciji s starima mačkoma Urošem Rapotcem in Dušanom Podpečanom, ki sta v vsaki situaciji postavila interese društva pred svojimi interesi je bila to zmagovita kombinacija.  Drugi faktor je bil zagotovo izbira trenerja Zorana Jovičiča, ki ima izredno velike zasluge in je klub pripeljal pod vrh slovenskega rokometa. Naslednji faktor je celotna ekipa v ozadju,  ki je sodelovala in sodeluje pri delovanju kluba, tako uprava kot vsi prostovoljci. Brez naše zveste publike tudi ne gre. Imamo zveste navijače, ki nas podpirajo od prve tekme naprej, organizirano navijaško skupino 12.Kopra, ki so z nami na vsakem gostovanju od 2.lige dalje, in katerim gre pripisati vsako leto kakšno točko, ki so jo z navijanjem prinesli klubu. Moram omeniti tudi lokalno skupnost, predvsem Mestno občino Koper skupaj z Areno Bonifika, ki nam nudi vrhunske pogoje za vadbo in igranje rokometa. Naslednji faktor, ki ga moram omeniti, so naši zvesti pokrovitelji, ki nam stojijo ob strani od začetka in so spoznali in verjeli v našo zgodbo. No na koncu pa seveda ne morem mimo kančka sreče, ki pa – kot pravijo – spremlja hrabre.

Omenil si Zoran Jovičiča, ki je iz fantov naredil rokometaše, letos pa se je zgodil »Vujo«. Kako gledaš na njegov prihod v Koper in kaj nam bo prinesel?

AB: Najprej bi izpostavil, da se od take osebe vsi mi, tako igralci kot uprava, lahko veliko naučimo, marsikaj smo se tudi že. Veselina Vujovića sem v teh 2 mesecih spoznal kot iskreno osebo, s katerim izredno dobro sodelujemo. Je oseba, ki jo je prijetno poslušati, ima ogromno zgodbic, ki jih pove na svojstven, največkrat šaljiv, način. Ko pa nastopi trenutek »resne debate«, se spremeni, ne ovinkari, pove tako kot čuti, kot vidi, tak odnos ima tako z igralci kot z upravo in večinoma se za vse stvari dogovorimo zelo hitro. Igralci so navdušeni, na treningih delajo super, je pa tako, da je zelo zahteven, v trenutku ko se vnema za kanček zmanjša, je takoj rompompom. Če se mogoče obrnem še na igro, smo mogoče vsi preveč pričakovali na začetku. Dejstvo je, da sprememba trenerja privede tudi do sprememb v igri, v razmišljanju, dojemanju igre, in je v dobrem mesecu ali dveh to težko osvojiti. Mogoče nismo tako sproščeni sedaj, mogoče igramo v krču, vendar gre na boljše in verjamem, da je za velike spremembe potreben čas. Prepričan sem, da bo prej ali slej igra stekla in bomo prikazali še boljše igre. Vse pa je dejansko odvisno od igralcev, koliko znanja bodo črpali od njega in koliko se bodo naučili.

Ali misliš da je Veselin Vujović lahko tista oseba, ki bi še bolj prebudil lokalno gospodarstvo, da bi potencialni pokrovitelji spoznali delovanje kluba in pomagali v teh težkih časih. Prva ekipa je skoraj v celoti sestavljena iz domačega kadra, imamo največ gledalcev na tekmah, dobro sodelujemo z Mestno občino Koper, kljub temu pa naš največji pokrovitelj kluba prihaja iz drugega konca Slovenije, točneje iz Maribora?

AB: Zagotovo je Veselin Vujović tudi iz tega vidika pozitiven faktor v klubu. Trudimo se, da bi to situacijo izkoristili, dela se pospešeno tudi na tem področju, vendar je pa tako, da v kolikor bodo rezultati dobri, bo lažje tudi pri pridobivanju sredstev. Morda zveni čudno, da je naš glavni pokrovitelj Zavarovalnica SAVA, je pa to vseslovenska zavarovalnica, ena izmed vodilnih na Balkanu, pogrešamo pa malo večjega sponzorja iz domačega okolja. Morda bi to vlogo lahko prevzela kaka bančna institucija, nekaj velikih lokalnih podjetij je v težavah. Naj omenim da smo naredili korak naprej tudi v sodelovanju z Luko Koper, vendar so tu še rezerve. Seveda si želimo lokalnega pokrovitelja, ki bo uvidel, da smo dejansko zdrav kolektiv, da imamo največ publike na Primorskem. Izbrani smo bili za ekipo leta na Primorskem, bili smo izbrani za ekipo leta v MOK, imamo praktično samo domače mlade igralce, delujemo na zdrav način in lahko upravičeno pričakujemo dodaten vložek, da bi se približali Celju in Velenju, čeprav je ta korak, vsaj kar se tiče financ, res zelo zelo velik.

Treningi potekajo večinoma v Areni Bonifika. Ali nam le-ta zadostuje za vse selekcije društva?

AB: Mi smo postali že tako veliki, da bi za neko normalno delo na tem nivoju, potrebovali dvorano kot je Bonifika, v celoti na razpolago. Imamo tako veliko število otrok, da bi porabili vse razpoložljive termine samo za nas, da bi lahko optimalno razporedili treninge tako, da bi lahko že od najmlajši v selekcijah kvalitetno vadili. To je edini način, da si pri vrhu. Z razmerami v Areni Bonifiki smo super zadovoljni, kar se tiče članske ekipe je na nivoju, medtem ko bi si pri mlajših selekcijah želeli boljših pogojev, predvsem več terminov, ko je na razpolago cela dvorana, ne pa samo polovica. Tukaj se razlikujemo od ostalih športov v dvorani, ker potrebujemo največje igrišče, zato nam šolske telovadnice ne ustrezajo, treniranje v takih telovadnicah je samo neka zasilna rešitev. 

V svetu, predvsem v nogometu in košarki, so poznane razne akademije, kjer privabijo mlade športnike k sebi in jim nudijo vse, od športnega udejstvovanja do nastanitve, izobraževanja in štipendiranja. So se pojavile kakšne podobne težnje tudi pri nas?

AB: Naše razmišljanje gre tudi v tej smeri. Dejstvo je, da se moramo zavedati prednosti mesta Koper, ki nudi izredno široko paleto izobraževalnih ustanov, tako srednjih šol, kot tudi fakultet. Če začnemo pri osnovni šoli –  smo klub, ki ima svoj rokometni krožek na praktično vsaki osnovni šoli v občini, tudi na zalednih šolah, od 1. razreda naprej. Zavedamo se pomena, da vzgajamo lasten kader. Na nekaterih srednjih šolah imajo razumevanje za potrebe športnikov, poskušamo najti še večje sinergije, nekje smo bolj, nekje manj uspešni, vendar je potrebno narediti še kak korak naprej. V zadnjem času navezujemo stike z Univerzo na Primorskem, kjer se dogovarjamo za določene ugodnosti za športnike kot so odprtje raznih programov za športnike, pomoč pri učenju, morda v prihodnosti pa tudi kakšne štipendije. To je zagotovo pomemben faktor za naše nadaljnje delovanje in rast, saj je naš cilj vzgojiti ne samo dobrega športnika, ampak tudi dobrega in izobraženega človeka, ki bo lahko po koncu športne poti uspešen tudi v poslovnem svetu, ali pa bo morda nadaljeval delo v klubu.

Kaj pa širitev v druge, sosednje obalne občine? Ankaran, Izola in Piran?

AB: V Ankaranu že potekajo dogovori in upamo, da se bomo že v tem letu dogovorili in začeli izvajati rokometno dejavnost. V Izoli so, po meni znanih podatkih, ubrali podoben sistem kot ga imamo mi, z mini rokometom, v Piranu pa trenutno ne vem kakšno je stanje, malo preveč je oddaljeno. Nedvomno je potrebno proučiti to možnost, vendar korak za korakom. Razmišljamo pa o povezavi med klubi na Primorskem, iz bližnje in tudi širše okolice: Kozina-Hrpelje, Sežana, Ilirska Bistrica, Nova Gorica, morda Logatec… Z Izolo je težje sodelovanje predvsem zaradi nekdanjega rivalstva. Želimo si postati rokometni center za mlade perspektivne rokometaše na prestopu iz osnovne v srednjo šolo ter po koncu srednje šole, da bi nadaljevali študij na Univerzi v Kopru.

Kako ocenjuješ strokovno delo v mlajših kategorijah? Je dovolj trenerjev?

AB: V klubu si želimo imeti izobražen, strokoven in ambiciozen kader, ki si želi imeti čimveč otrok na treningih, dosegati tudi dobre rezultate, vendar rezultat v mlajših kategorijah ni prednostna domena. Z letošnjim letom je Uroš Rapotec prevzel funkcijo vodje celotnega mladinskega pogona, tu smo morda v teh štirih letih za trenutek zaspali, sedaj pa delamo tudi tukaj korake naprej. Mislim, da je Uroš prava oseba za to.

Poglejva še v prihodnost. Klub raste iz leta v leto, posledično je tudi vodenje takega kluba velik organizacijski zalogaj. Ali bi bilo potrebno kaj izboljšati v organiziranju delovanja kluba, da se bomo približali najboljšim? Kje vidiš največje pomanjkljivosti?

AB: V teh polnih štirih letih smo peljali to našo zgodbo naprej z nepogrešljivimi sodelavci, in če odmislim dosežene rezultate, je najpomembnejši dosežek, ki si ga v upravi priznavamo ta, da smo uspeli v delovanje kluba vključiti veliko število ljudi, takih kot smo si jih želeli, ki razmišljajo podobno kot mi, ki verjamejo v zgodbo. V zadnjem obdobju nam je uspel kadrovski premik, dobili smo sekretarko kluba, z Urošem smo dobili vodjo mladinskega pogona, organizirali smo službo za odnose z javnostmi. Od letošnje sezone imamo tudi trenerja za vratarje. Saša Roganović bo poleg članske ekipe deloval in pomagal v vseh selekcijah. Imamo pa še kar nekaj rezerve, klub je velik, imamo preko 350 članov, 8 starostnih kategorij, kar zahteva veliko ljudi. Potrebno je postoriti še ogromno, vendar šele takrat, ko si bomo to lahko privoščili. Mogoče je želja v prihodnosti tudi športni manager, saj bo potrebna tudi kakšna okrepitev v igralskem kadru, če se želimo približati najboljšim.

Po vseh teh željah, kje vidiš RD Koper v naslednjih 5 letih?

AB: Težko vprašanje (dolg premislek)… Čez 5 let nas vidim še vedno v vrhu slovenskega rokometa, prav tako v Ligi Prvakov. Vidim nas kot klub, ki bo imel reprezentante v vseh selekcijah, vidim nas kot rokometni center, ki so bo uspešno tekmoval tako v Sloveniji kot Evropi.

Boš še predsednik takrat?

AB: Preveč spoštovanja imam do funkcije, ki jo opravljam, tako da, če bom videl da ne bom več 100%, ne bom.. Zaenkrat ni nobenih signalov, še vedno si želim, še vedno opravljam funkcijo s srcem, je pa to zahtevna funkcija, skupaj z mojo službo terja celega človeka. Včasih si želim prostega časa, oddiha nekje, želim ne imeti skrbi… In še ena stran pri tem mojem poslanstvu je, ko se bom sam sebe ocenjeval v tej vlogi, je, kako bom nekoč predal to funkcijo, v kakem stanju bo klub pri predaji. V primeru, da tu nekaj ne bo v redu, bo vse, kar je bilo narejeno do sedaj, zbledelo.

Aljoša hvala lepa za pogovor. Naj se uresniči čim več želja in srečno naprej.

 

AG KŠ