Fant je namreč priljubljen, pozna ga tričetrt Kopra, pol Obale in vse, kar je rokometno vrednega v Sloveniji. Do vseh je iskreno nasmejan in prav nič zvezdniški, kar bi si glede na rokometne kilometre zlahka privoščil. Vsakemu rade volje stisne roko, izmenja par besed, vsakomur odzdravi.
Uroš Rapotec šteje šele 31 let, a izžareva neko prizemljeno umirjenost, izkušenost in nalezljivi optimizem. In zaradi ljubega miru, sva na mojo prošnjo sedla v miren klubski prostor, kjer se daleč od oči in ušes pogosto snuje usoda kluba in taktika ekipe.

Kako dolgo nazaj so se pri vas doma začeli sušiti rokometni dresi?
To je dolga zgodba. Začel sem z osmimi leti, še v osnovni šoli, ko smo imeli organiziran krožek.

Koga na tribuni ne smeš pozabiti pozdraviti?
Svojih dveh sinov, stara sta 3,5 in 5 let in hočeta biti na vseh mojih tekmah! Pa mojega najzvestejšega navijača, žene Tjaše, ki mi stoji ob strani že neverjetnih 15 let. In moje mame seveda! Ona je bila verjetno na vseh naših tekmah. V družini ima namreč tri moške in vsi razen nje smo rokometaši. No, oče in brat ne igrata več, mama pa je po moji zaslugi še vedno živčna na tribuni. (smeh)

Imaš kakšen poseben obred, srečno oblačilo, čarobne besede preden stopiš na parket?
Ne, nikoli nisem imel nič od tega. Če bi enkrat začel, bi se potem vedno zanašal na te stvari in se namesto s svojim delom in sposobnostmi ukvarjal z vraževerjem. Kaj bi šele bilo, če bi recimo pozabil kakšen “srečni” predmet? (smeh) Raje se fokusiram nase in grem oddelati svoje, kot najbolje zmorem in znam.

V svoji karieri si potoval z dvigalom, po stopnicah traja precej dlje do kapetanskega traku, reprezentančnih zborov, evropskih tekem in lovorik?
Ja, res je šlo hitro. Že v Cimosu (RK Cimos, prejšnji klub, ki je 2012 zaradi finančnega kolapsa propadel) sem bil med mlajšimi in moji soigralci so mi govorili, da sem talentiran. Ne bom pa pozabil modrih besed starejših soigralcev: “Danes si pri 16. letih res mlad in talentiran, ampak dvakrat se boš obrnil in če ne boš trdo delal, boš čez deset let samo še mlad.” Talent je res samo en del, dani del, vse ostalo je trdo delo, učenje in izpopolnjevanje.

Najstniška leta in rana mladost verjetno niso minila po nočnih klubih, kafičih in študentskih zabavah, kaj?
Hahaha, ne, to pa res ne. V za marsikoga najbolj brezskrbnih letih je bilo zame kar precej odpovedovanja. Če se odločiš za profesionalni šport, se zavestno podaš v malo drugačen življenjski ritem. Vse vložiš v to, da ti bo uspelo, da boš dosegel vrhunsko formo, da se boš izpopolnil v svoji nalogi na igrišču.

In vse ostalo daš na seznam “Kasneje”?
Ja, nekako tako. Jaz sem na primer šolo delal počasneje, ampak dokončal sem jo. In k temu spodbujam tudi svoje igralce, ni važno koliko let traja, važno da imaš možnost za plan B.

Kaj si po poklicu?
Končal sem Visoko ekonomsko šolo v Mariboru, nekaj obveznosti sem lahko opravil tudi dopisno, kar mi je zaradi nabitega urnika na račun treningov in tekem prišlo zelo prav. Zato sem danes ekonomist. V profesionalnem športu ti žal nihče ne more napovedati poteka kariere. Lahko se zgodi kakšen preobrat v klubu, športu, okoliščinah, lahko se hudo poškoduješ in je tvoja kariera čez noč ogrožena, celo končana.

Vse našteto si izkusil že sam, pa si še vedno v igri.
Ja, od resnih poškodb, do propada dolgoletnega matičnega kluba … Veliko lepega sem že doživel, ampak tudi precej težkih in bolečih trenutkov je bilo. Zelo me je prizadelo, ko smo ostali brez kluba, pa razpad moje ekipe, ki roko na srce ni bila niti pol toliko srčna in iskrena, kot je moja današnja. Tudi z bivšimi soigralci ne ohranjam stikov, no le z nekaterimi, ki so mi bili in ostali blizu. S prišleki, ki jih je klub pripeljal od drugod, nisem nikoli iskal stika, se nismo “poklopili”, zato tudi so ostale prijateljske vezi.

Z vrha na rokometno tekmovalno dno, zdaj pa spet nazaj v višave … Naše fb prijatelje zanima, od kod jemlješ vso to energijo in motivacijo, da vodiš ekipo kot pravi kapetan.
Res je težko, ko nekam s trudom splezaš, dosežeš vrh, potem spet začeti na dnu, v tretji ligi … Še danes ne vem, kaj me je vsa ta leta zares toliko motiviralo. Mogoče dokazovanje, da sem še vedno konkurenčen, dovolj dober, da zmorem parirati na parketu in se vrniti v 1. ligo. Mogoče pa zagnanost klubske ekipe, ki vse v zvezi z Rokometnim društvom Koper dela prostovoljno, s srcem in ljubezniji do športa, ki je v Kopru uspel obstati in se razvija naprej. Ne vem, zagotovo pa tudi moji soigralci, ker so mladi, energični in imajo srce na pravem mestu. Poskušam biti dober vzor, veliko so napredovali in gredo v pravo smer tudi v življenju, izven dvorane. Vsi dihamo kot eden, mene pa oni pomlajujejo. (smeh)

Poleg družine imaš tudi redno službo … iz profesionalnega športa si nekaj let nazaj šel v garanje na igrišču in prvo službo?
Ja, velik izziv je bil, ko sem se odločil, da ostanem na Obali, brez profesionalnega plačila in si najdem službo izven športnih krogov. Že to, kaj sploh napiše profesionalni športnik v življenjepis pod delovne izkušnje? Če išče službo kot ekonomist, zelo malo ali skoraj nič konkretnega. No, ampak kljub temu sem našel dobrega delodajalca (Uroš dela v zavarovalništvu), ki razume moj “polovični status”. (smeh)

Se ti je obrestovalo, da si se torej odločil ostati doma, v Kopru?
Absolutno! Imam čudovito družino, službo, s soigralci dihamo kot eno, klub dobro funkcionira, podpora s tribun je fantastična. Navijače in podporo čutim na vsaki tekmi, veliko mi dajejo prav oni, zato upam, da uspem vso energijo, njihov trud in pripadnost tudi jaz vračati nazaj mednje.

Še beseda o sobotni tekmi z Izolo, imenujejo jo Obalni derbi, spopad večnih tekmecev, zob za zob in podobno …
Če po pravici povem, si želim zares lepe predstave na igrišču, pa da bi vsi uživali v tekmi, tako mi na igrišču in vsi na tribunah. Ne maram hujskanja in spodbujanja vroče krvi, na igrišču bomo zagotovo oboji dali maksimum, Izolani imajo več rokometnih kilometrov kot naša ekipa, zato računam na eno zares fantastično vzdušje in lepo tekmo.
Ob tej priliki vabim vse gledalce, da pridejo na tekmo in uživajo v dobri rokometni igri. Mi se bomo potrudili, da jim ne bo dolgčas.

MD