JAKA MOLJK

Kdo je Jaka?
Zgovorni in simpatični domačin, doma z Malije, sicer pa praktično skoraj Koprčan, saj večino časa preživi v največjem obalnem mestu. Naš nepogrešljivi pivot oziroma pravilno slovensko – krožni napadalec. Ali kot med smehom doda Jaka sam: »Uni, ki se v napadu rine vmes pred golmanom na črti.« Njegov dres nosi številko 17, številka kot vsaka druga, pravi in doda, da ni vraževeren. V ekipi nima posebnih imen, ampak je preprosto Jaka.
Na prvi pogled: prijazen in dobrodušen, duhovit in razgledan, športnik po duši in srcu. Velik delavec, zares predan rokometu.

Ti je všeč pozicija pivota ali bi raje igral kaj drugega?

Ja, rad igram na tem mestu. Čeprav sem v reprezentanci eno prvenstvo res igral krilo, sem takrat izjemoma vskočil na to pozicijo, ker smo imeli poškodovane igralce. In sem se znašel, mi je šlo, ampak raje igram pivota.

Tvoja športna kariera je skoraj neverjetna. Precej pozno si preklopil na rokomet?

Kot osnovnošolec sem za svoj šport izbral tenis in ga kar dolgo treniral. Starša sta rekreativno igrala tenis in med tem, ko sta bila onadva na igrišču, sta mene dala tja v varstvo. Tako sem začel vihteti lopar in hitro je minilo 7 let. Igra mi je šla, a ker na turnirjih nisem dosegal večjih rezultatov in ker je tenis drag šport, sem nehal.

In komu lahko rečemo hvala, da si potem začel z rokometom?

Pri 13. letih so me za rokomet navdušili prijatelji in me zvlekli na trening. Moral sem ogromno nadoknaditi in se naučiti vsega od začetka. Eno leto sem samo sedel in se učil osnov. Ampak jaz sem živi primer, da se z delom vse da. Je pa bilo težko. Se mi je poznalo, da nisem osvojil rokometnega gibanja že kot majhen. Ta šport sem sicer že prej poznal, saj sem z očetom hodil na tekme, ampak mi je bilo težko osvojiti in dojeti vse gibe, igro… Na srečo sem se dobro vklopil v ekipo, saj sem fante poznal že od prej, večinoma iz šole.

Torej ni dvoma pri vprašanju vrhunski športnik zaradi talenta ali česa drugega?

/izstreli kot iz topa/ Zaradi dela, absolutno! Ker je dosti talentov, ki so vse zapravili, ker niso delali in bi bili lahko vrhunski. Z delom se da dosti nadoknaditi, s talentom pa na dolgi rok po moje ne.

Tvoje starše redno videvamo na tribunah.

Res je, oče in mama sta obvezna gledalca, sicer pa ju jaz med tekmo ne opazim. Ampak kolikor doma razberem iz pogovorov, je oče preveč glasen, da bi tekme z mamo gledala skupaj. Pa tudi nono me vedno pride gledat.

Torej je oče tvoj najglasnejši navijač?

To pa ne. Nona Katica, ki ima 72 let. Na tekmi je bila samo enkrat. Čisto je »padla notri«, glasno in strastno komentirala. Ne pozna ne pravil ne nič v zvezi z rokometom, ampak ko so vsi začeli kričati, je kričala še ona. Stric mi je po tekmi povedal, koliko je bilo ognja v njej …. Je še zelo v formi, moja nona.

Imaš “zgodovinsko” družinske športne korenine in so športne debate pri vas stalnica?

Oče je treniral nogomet v Kopru, mama pa je tudi zelo resno in dolgo trenirala rokomet pri Burji Škofije. Moje tekme komentira bolj oče, ki ni nikoli igral rokometa. Mama ne komentira, mi jih pa spušča bolj prefinjeno – recimo po treningih (»Ko smo me tekle, so nam dali še uteži zraven …« in podobno) in primerja mojo pripravljenost z njeno, ko je bila še aktivna rokometašica.

Katero tekmo si boš zapomnil za vedno?

Prvič sem peklensko vzdušje v dvorani izkusil na svojem prvem derbiju z Izolo. Šlo je za prijateljsko tekmo, zato sploh ni bilo oglasov za dogodek, niso prodajali kart, ampak dvorana je bila nabito polna. Ribari, naši… Dokler jih slišiš, te »napali« adrenalin okrog tebe, potem pa padeš v tekmo in itak odklopiš. Se pa na igrišču nismo niti med sabo slišali, tako glasno je bilo. Tisto je bila tekma, ki je ne bom nikoli pozabil.

Šola, izobrazba?

Hodil sem na OŠ Antona Ukmarja. Prej me je zjutraj mama pustila v šoli, potem sem šel čez cesto k noni na kosilo, z Markovca z avtobusom v Koper in po treningu me je mama pobrala. Cele dneve sem bil v Kopru.
Potem sem se vpisal na SEPŠ in zdaj sem študent 2. letnika managementa. Faks mi gre, snov je zanimiva, so pa kakšni predmeti, ki jih ne prebavim…  matematika mi nikoli ni šla. Dobro mi grejo jeziki, dobre ocene sem imel tudi pri pravu in managementu.

Individualni ali kolektivni šport?

Individualni si vedno in za vse sam, včasih niti trener ne gre s tabo na turnirje. Za vse skrbiš sam, če izgubiš, si sam kriv, enako, če imaš slab dan in ti ne gre. V dobrem in slabem si sam. V rokometu pa sem imel vedno to srečo, da je bila ekipa hkrati dobra klapa. V ekipnem športu res nisi nikoli sam, vedno imaš koga, ki ti pomaga. Zelo veliko pomeni, kako se sam pripraviš na tekmo. Ampak če imaš slab dan, te vedno lahko nekdo zamenja.

Kakšen pa je vpliv ekipe na posameznika?

Eno je tvoja individualna priprava, ampak te vedno potegne tudi timski duh, pa kakršenkoli ta že je. Včasih recimo tudi ekipa enako pomembno  prispeva k tvojemu celostnemu nastopu. Če vidiš, da je cela ekipa »napaljena«, sigurno ne boš ravnodušen. Lahko pa je ekipa bolj previdna in si tak tudi ti. Ko podceniš nasprotnika, se ti zgodi, da pade cela ekipa. To se nam je že zgodilo, ko smo šli preveč ležerno v tekmo in smo morali potem reševati stvar. Se je pa izredno težko pobrati med samo tekmo. Če igraš recimo na pol, brez prave motivacije in zavzetosti, se je vedno težko dvigniti. Ne moreš kar preklopiti, nekaj se mora zgoditi, da moštvu to uspe. Lahko se nekomu odpre in potem potegne ostale. Lahko nekdo dvigne glas, da se to zgodi. Pri nas je to Uroš /Rapotec, kapetan/ – on je prvi, ki bo na glas povedal, da nismo pravi in nas zbudil.

Ko sva že pri kapetanu. Lahko ga izbere slačilnica, lahko ga določi trener, se o njem glasuje, … kako je bil kapetan izbran pri nas?

Že na začetku se je vedelo, kdo bo kapetan. To sploh ni bilo vprašanje, saj Uroša vsi spoštujemo in cenimo, on je »svetinja«, zato ni bilo dvoma, kdo mora zasesti to mesto.

Se moraš pred tekmo sprostiti ali prej dvigniti adrenalin?

Odvisno od tekme; če sem preveč miren, se moram zavestno dvigniti – to takrat, ko imamo šibkejše nasprotnike. Če pa je dober in težek nasprotnik, velika tekma, se moram umiriti. Da se »zbudim« poslušam primerno glasbo, umiriti pa se poskusim na klopi, kjer moram imeti malo miru zase, da se zberem in pripravim. Se je pa težko instantno regulirati. Si kar si in na silo se ne moreš vklopiti ali izklopiti…

Se med tekmo zavedaš, kaj se dogaja izven igrišča ali uspeš odmisliti?

Slišim, kaj se dogaja, sicer pa skušaš odklopiti, ker moraš komunicirati s soigralci in nimaš časa, da bi spremljal še, kaj se dogaja okrog igrišča. Po lanskem derbiju so me vsi spraševali, če sem videl, kakšen transparent so imeli Ribari… Jaz pa pojma nisem imel, da je sploh bil kakšen transparent, kaj šele, da bi ga uspel prebrati. /smeh/

Tudi ti si eden tistih naših igralcev, ki so uspešni kot slovenski reprezentanti.

Prvič sem za kadetsko reprezentanco zaigral v Rusiji na SP 2015 in smo bili na koncu drugi. Igrati za grb je res nekaj nepozabnega, to bom ohranil za vedno. Zdaj smo recimo opravili kvalifikacije za SP v Alžiriji in poleti se odpravljamo na prvenstvo.

Ko nisi s člani, z reprezentanco ali na faksu, si tudi trener mini rokometa.

Od lani otroke treniram mini rokomet. Najprej sva s Tilnom /Sokoličem/ trenirala na italijanski šoli, letos pa na začetku šolskega leta nisem uspel uskladiti svojih urnikov. Ampak zdaj je na Ukmarju že toliko otrok vpisanih k rokometu, da sem se priključil kot trener.

Kakšen občutek je, ko prihajaš spet nazaj na svojo šolo? Za par deset let starejši in kar dosti centimetrov in kilogramov v plus?

Haha… Ni se kaj dosti spremenilo, učiteljev še vedno veliko poznam in se me spomnijo. Bil sem priden, odličnjak, zato me imajo še danes radi.

Je težko pripraviti trening za tako majhne otroke?

Na začetku jim dam kakšne zabavne športne igre in jih začnem učiti osnovnih gibov. Postavljamo osnovno motoriko, da najprej obvladajo te prve gibe. Potem jim sproti razlagam pravila in jih dajem igrati. Skozi igro začnejo razumevati rokomet. In kar kmalu se že opazi napredek. Večina otrok sicer ni začela prav iz nič, so pa do danes že vsi napredovali. Meni je to res všeč. Dober občutek je in lepo je videti, da smo jih nekaj naučili. Sami so potem navdušeni in seveda vedno boljši.

Opaziš razliko v rokometni igri med dečki in deklicami že pri tej starosti?

Fantje se takoj stepejo, so bolj tekmovalni in vzamejo igro čisto za res. Opazil sem tudi razliko recimo pri otrocih iz koprskega zaledja, iz vasi, kjer sem tudi parkrat nadomeščal. Oni so na primer fizično in motorično bolj spretni, kot tisti iz mesta.

So te tvoji učenci že videli igrati?

Ja, na enem od turnirjev minirokometa smo s klubom naredili akcijo, da so otroci ob prijavnini dobili vstopnice za tekmo. In prihodnji teden mi jih je veliko prišlo povedat, da so me videli igrati. Tekmo so prišli gledat s starši in mislim, da je dobro, da mlajši igralci lahko vidijo svojega trenerja igrati. Zaradi avtoritete in potrditve, da jih uči nekdo, ki zadevo obvlada.

Če ne bi igral rokometa, bi ….

… se zagotovo ukvarjal s športom, mogoče s košarko, ki sem jo igral v okviru krožka na osnovni šoli. Ampak tam verjetno ne bi prišel do izraza, ker sem majhen. 🙂
Mogoče pa bi bil po koncu aktivnega igranja rokometa trener, mi je res lepo delati z mlajšimi in rad to počnem.

Imaš kakšnega vzornika?

Na splošno mi je všeč Roger Federer, ker je veliko dosegel v športu in nikoli ni imel izpadov ne na športnih igriščih ne zunaj njih. Njegovo ime bo vedno legendarno.
V rokometu pa občudujem Norvežana Bjarteja Myrhola (pivot). Zanimivo zgodbo ima za sabo. Dosegel je vrhunec kariere, potem pa je zbolel za rakom, ga prebolel in se zdaj pri 34. letih vrnil in igra, kot da ima 20 let. Ta zgodba me fascinira in on, ker je tak borec.

–
To je naš Jaka. Predan rokometu, zanesljiv fant in predvsem velik delavec, kot bi rekli tisti, ki ga poznajo. Trenira vsakič na maksimumu in se nikoli ne ustavi. Poškodbe, ki so stalnica vsakega športa na tem nivoju, prenaša s stisnjenimi zobmi in jih niti ne omenja. Je nepogrešljivi del naše ekipe in zdravo jedro, ki je lahko za zgled vsakomur, ki si nečesa res močno želi, pa morda še ni na (želeni) poti. Vse se da, kot pravi Jaka, če si pripravljen garati.
On je živi dokaz, da je to res. Mi dodajamo še, da moraš vseeno imeti tudi talent in prave vrednote, da ti v pičlih sedmih letih uspe preboj iz nič do članske ekipe in reprezentance.