Žiga Smolnik, umirjeni motor ekipe

Žiga Smolnik

Kdo je Žiga?
Od vedno Koprčan, po novem doma na svojem – na Markovcu. Naš srednji zunanji igralec, visok 184 cm, težek 90 kg, star 26 let, številka dresa 23. V ekipi pač – Žiga.
Že na prvi pogled simpatičen a umirjen fant, ki deluje resno in zbrano v vsakem trenutku. Po prebitem ledu pogovor hitro in živahno steče. Za uglajenim rokometašem, se odprejo še drugi talenti. Tokrat predstavljamo vsestransko nadarjenega člana naše ekipe: Žiga!

Za tabo je dejansko že 5 slovenskih klubov in si eden redkih, ki je v svoji rokometni karieri izkusil »domovino« več klubov.
Dejansko sem bil skoraj ves čas igralec Kopra. V času Cimosa je imel Koper toliko kupljenih igralcev, da zame pravega prostora in igralnega časa ni bilo. Zato so me za pol leta posodili v Ajdovščino, bolj konkretno pa v Izolo. Tam sem igral 3 leta in ko je klub propadel, sem postal prost igralec in dobil izpisnico. Potem sem šel za eno leto v Novo mesto k ekipi MRD Krka.

Lahko primerjaš klube med seboj?
Izola po navijačih zagotovo prednjači, ker ima Ribare, pa Koper ima tudi Dvanajste. V Krki tega ni, ni organizirane navijaške skupine, zato je vzdušje zagotovo najboljše doma. V Krki sem bil zadovoljen, le ambicije kluba, moštva mi niso bile preveč všeč. Že na začetku ustanovitve novega kluba me je uprava povabila v Koper, ampak se nisem takoj odločil za povratek. Ko so prišli v prvo ligo, pa sem se vrnil domov.

Kako pa si začel svojo rokometno pot?
Najprej sem začel trenirati plavanje. Ampak zgodbo bi moral začeti drugače: Tine Poklar je moj najboljši prijatelj že odkar hodim, no, še prej – že mami sta naju skupaj vozili z vozičkom okrog. /smeh/ Zato sva se pri 7. letih skupaj odločila za rokomet, ki me je hitro pritegnil. Tako sem 4 leta treniral oboje, plavanje in rokomet. Doma so me spodbujali, da naj pri stvareh, za katere sem se odločil, vztrajam. No, po 4 letih je bilo obojega preveč in odločil sem se za rokomet.

Imaš tudi ti rokomet v družini?
Ne, oče je igral košarko, ampak nikoli resno. Moji starši nikoli niso bili v rokometu, brat pa je treniral vaterpolo in rokomet, on pa se je v nekem momentu odločil za vaterpolo. Bil je dober, tudi slovenski reprezentant, ampak ni imel prave želje za nadaljevati. No, jaz sem pri rokometu vztrajal. J

Torej spet sami športniki…
Niti ne, oba z bratom sva hodila tudi v glasbeno šolo. Jaz sem igral kitaro, brat klavir, najin oče pa igra oboje, zato naju je spodbujal tudi h glasbi.

Kako bi te opisali soigralci?
Ne bi vedel, moraš vprašati njih. Ne dam sam iniciative za pogovor, zato bi verjetno rekli, da sem bolj miren.

Si bil kdaj v reprezentanci?
Sem, v kadetski in mladinski. Reprezentanca je sigurno eden od ciljev vsakega športnika. Ko si enkrat tam, si ta cilj dosegel in greš dalje. Ampak v članski izbrani vrsti je na mojem mestu žal veliko dobrih igralcev, tako da je za vpoklic k članom zame bolj malo možnosti.

Kaj pa je potrebno, da se perspektiven deček prebije v člansko ekipo?
Glavno je, da imaš željo, ker če si močno želiš, boš tudi trdo delal. In glavo moraš imeti na pravem mestu. Eni morajo več delati, eni pa manj, da razvijejo svoj potencial. Nekateri imajo veliko talenta, nekateri imajo fizične prednosti, vsi pa morajo veliko trenirati. Takrat pri Cimosu je bilo še težje priti v prvo ekipo, ker je bilo toliko kupljenih in izkušenih igralcev. Sicer sem bil zraven par sezon, ampak sem zelo malo igral. Dosežeš uspeh, ampak ti ne pomeni toliko, ker veš, da nisi toliko pripomogel k uspehu.

Vedno se poudarja mladost naše ekipe. Pa je po tvoje naša ekipa zrela?
Zdaj je zame drugače, kot v prejšnjem klubu. Takrat sva bila jaz in Tine najmlajša v ekipi, zdaj pa sem med starejšimi. Mi smo malo presenetili tudi sami sebe, ko smo tako hitro prišli tik pod vrh. Za prehiteti še Celje in Velenje nam morda manjka malo izkušenosti in discipline v igri. Še kakšno leto rabimo, da pridemo na ta nivo. Presenetimo pa jih seveda lahko.

Kaj se dogaja v tvoji glavi med tekmo?
Publiko zelo malo slišim. Ves čas vem, da so tam, ampak navijače slišim, ko kar naenkrat začnejo bolj bučno navijati. Slišiš nek šum, vzdušje in valovanje okrog tebe, kričanja in posameznih besed pa sploh ne slišim. Zdaj v Mariboru, ko je bilo bolj prazno, se je težje motivirati. Lažje je igrati v glasni in polni dvorani, to ti da zagon.

Če bi moral izbrati eno tekmo, katere se recimo še posebej spomniš?
/skromno se nasmehne, spomin oživi/ Proti Kopru, prvo leto ko sem šel v Izolo, smo premagali Cimos Koper. V Izoli so takrat za derbi prodali preveč vstopnic. Tako da je recimo tudi moj brat ostal zunaj in me niti ni videl, kako sem igral.

Na tvojem dresu je številka 23. Kaj posebnega v zvezi z njo?
Nisem nič vezan na številko dresa, ne. Zdaj je 23, prej sem imel druge številke, ampak mi to ne pomeni nič posebnega.

Pred tekmo kaj posebnega narediš, za srečo?
Niti ne. Jaz se najprej sam raztegnem, še pred skupinskim ogrevanjem in to mi je prišlo v navado. Sicer pa nič ne naredim iz vraževerja, ne.

Kje je lepše igrati?
Doma absolutno, več je domače publike, večina je zate, navajen si na svoje okolje.

Ko ste šli na evropsko tekmo ali če greste kam stran, s kom si običajno v sobi?
Z Deanom /Dolencem/. Midva sva prišla v ekipo kasneje, pa skupaj sva igrala za Izolo takrat, tako da verjetno zato.

Katero glasbo poslušaš?
Najbolj mi je pisan na kožo stari rock. /in pokaže na majico Pink Floyd/

Imaš kakšen hobi?
Tata mi dosti govori, da naj osvežim znanje kitare, ma se ne lotim… mogoče bom v kratkem. Igram košarko, nogomet, z bratom tudi tenis.

Šola?
Končal sem Gimnazijo Koper, nato pa diplomiral iz prava. Eno leto sem študiral pravo v Ljubljani, takrat sem treniral s Slovanom. Potem pa sem se prepisal v Novo Gorico, kjer ni tako grozna selekcija. Po pravici povem, da je malo lažje pravo študirati v Gorici. Pa še pozimi ni megle, kot je v Ljubljani, sem bolj navajen sonca.

Kaj pa s punco, Dajana je odlična odbojkarica – kako funkcionirata dva tako dobra športnika skupaj?
Po moje je lažje biti s športnico, ker sva oba navajena na treninge, pa za vikend tekme in imava podoben tempo življenja. Dobro funkcionirava in sva skupaj že 7 let.

Kdo je tvoj največji fan?
Starši in Dajana, pa seveda brat, ki živi v Ameriki. Je poročen in pričakuje sina, ampak sva kljub temu v stikih in ves čas spremlja mojo rokometno pot.

Če ne bi igral rokometa, bi …
Ne vem, morda bi res nadaljeval s plavanjem, morda s kitaro. Mogoče bi me potegnilo v drug šport. Sicer pa bo treba začeti iskati kakšno službo počasi.

Tako torej. V ekipi imamo tudi pravnika. Dvakrat tedensko opravi po dva treninga na dan, ostale dneve »le« enega, za vikende z ekipo tekmuje. Ima reprezentančne izkušnje, igra kitaro in rad potuje. Pa naj še kdo reče, da odlični športniki ne dokončajo šole, ne znajo drugega kot rokometa in nimajo časa za zasebno življenje in hobije. Žiga je vse to naredil in še dela, zelo uspešno. Poleg tega pa je še kulturen fant in zelo prijetna družba. S takimi delovnimi navadami in karakterjem smo prepričani, da ko bo čas, z iskanjem službe ne bo imel težav. Ampak do takrat je seveda še zelo daleč! 😉

MD