Predstavljamo člane prve ekipe: GREGA KREČIČ

Kdo je Grega?
Doma je iz kraja Dane pri Sežani, star je 20 let, visok 186 cm in težak 100 kg. V RD Koper igra na poziciji desni zunanji, kličejo ga Krečo.
Prvi vtis: tih, vljuden, umirjen, ampak se v vsakem trenutku, ko se od njega to pričakuje, primerno odzove. Včasih duhovito, včasih resno in premišljeno. Krečo, torej.

Kdo te je navdušil za rokomet, kam segajo začetki tvoje rokometne kariere?
Najprej sem začel igrati nogomet, treniral sem v Sežani. Potem sem nehal in začel igrati košarko. Po nekaj mesecih sem se lotil rokometa, saj so me zanj navdušili sošolci z osnovne šole. Po pol leta igranja v Sežani, me je poklical trener iz Kopra Leon Benulič in takrat sem že zaigral za Starejše dečke B.

Si bil tako perspektiven?
Verjetno. Sem pa tudi levičar in Koper takrat ni imel levičarja. ☺

Kako bi te opisali soigralci?
Mislim, da sem odprta oseba, pripravljen prisluhniti vsakemu. S soigralci se dobro razumemo, z nekaterimi se poznamo že zelo dolgo in nimamo težav, se ne kregamo. No, če pa se že, se takoj pobotamo. Mislim, da prispevam k dobremu vzdušju v ekipi.

Kaj ti je najbolj všeč pri tem, da si član RD Koper?
Všeč mi je, da smo na obali. Všeč so mi naši navijači, obala na splošno in vzdušje tukaj, pa korektno vodstvo. Ta klub mi je res pri srcu.

Si kadetski reprezentant in z vrstniki ste že dosegli lep uspeh na Svetovnem prvenstvu. Kakšna izkušnja je biti del državne reprezentance, kjer se zberejo najboljši rokometni vrstniki?
Res je, za kadetsko reprezentanco sem že igral na SP v Rusiji, kjer smo bili na koncu odlični 2. Bil sem tudi na pripravah za Olimpijske igre na Kitajskem, ampak potem nisem bil izbran. Za Evropsko prvenstvo na Danskem pa sem bil letos na pripravah, ampak sem se žal poškodoval, tako da sem ostal doma.

Verjetno je težko usklajevati dvoje treningov/priprav?
Res je, veliko časa mi vzame že sezona s klubom, potem še reprezentanca poleti in med vsakimi prazniki… po 3 ali 4 letih brez počitka, sem se malo naveličal tega pritiska in tempa. Ampak na koncu pogledaš nazaj in vidiš, da so ti ostala v dobrem spominu predvsem ta velika tekmovanja. Recimo Svetovno prvenstvo v Rusiji, kjer smo bili 2. in stali na stopničkah… to mi bo vedno ostalo kot neprecenljiv spomin.

Kdo je tvoj vzornik?
Nikola Karabatić, Kim Andersson in Uroš Rapotec.

Kako doživljaš tekmo, kaj se dogaja v tvoji glavi med igro?
Ko sem na parketu, občinstva sploh ne slišim. Občutek vzdušja okrog mene, ko dam gol, pa je nepopisen in takrat se veselim s publiko. Potem tečem nazaj in spet odklopim vse ostalo, se fokusiram samo na igro.

Imaš pred tekmo kakšen ritual, kakšno navado za srečo?
Pogosto si obujem najprej levo športno copato… Ampak to niti ne vedno. Čisto vedno pa si obute športne copate zavežem šele, ko se po ekipnem sestanku pred tekmo vrnemo v garderobo. Verjetno je to moj ritual. /smeh/

Tvoja najljubša pesem ali izvajalec?
Hmmm… pred tekmo, na dve ali tri tekme, si naredim nov seznam pesmi in jih potem poslušam. Naredim tudi CD s pesmimi za celo ekipo, ki ga potem dam v predvajalnik in ga s soigralci poslušamo v dvorani pred tekmo, na segrevanju.

Ha, potem si ekipni DJ?
Ja, tudi to je postala že navada zame in za moje soigralce.

Ali spremljaš svoje gole in svoj napredek?
Spremljam statistiko ja, trenutno sem 2. strelec v ekipi.

Tvoj dres nosi številko 9, kaj posebnega okrog tega?
Niti ne. Številko 9 imam že od mlajših selekcij.

Šola?
V Sežani sem končal srednjo šolo in postal ekonomski tehnik. Zdaj študiram naprej na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Uh, si si pa izbral težek študij. Kako pa funkcioniraš v prestolnici?
Delam še izpite za 1. letnik, nekaj malega mi jih je še ostalo. Sicer pa ja, se strinjam, da je študij težek. Zame je precej naporno, ker imam poleg študija še vsakodnevno vožnjo iz Ljubljane na popoldanski trening v Koper, zvečer pa spet nazaj v Ljubljano. Ampak zmorem.

Pa se ti zdi, da ljudje okrog tebe razumejo, kako naporno je usklajevati šport na tako visokem nivoju in študij ekonomije?
Včasih res naletim na očitke in opazke, da kako ne morem priti tja, zakaj ne morem biti tam, … ampak se trudim biti prisoten na obeh področjih, kolikor le zmorem.

Če ne bi igral rokometa, bi …
… treniral crossfit.

Kaj pa je to?
Funkcionalna vadba. Delaš z lastno težo, dvigaš uteži, kolebnica, pa še in še. To je razmeroma nova vadba. Ko sem si zlomil nogo, sem šel k trenerju crossfita in me je zelo dobro rehabilitiral. Potem sem tam treniral in zraven igral rokomet. Tja sta na vadbo prišli še moja sestra in sestrična in smo trenirali v majhni skupini, bilo je super. Pri tem je šlo tudi za tekmovanje, kdo je najbolje vadil, dosegal rezultate in smo se lahko primerjali med seboj, svoje čase, pa tudi beležili lasten napredek.

Kdo je tvoj največji fan?
Tata in stric. Pa tudi punca Ivana.

Še kakšna razvada, ko nisi discipliniran na igrišču ali za študijsko klopjo, kje bi te našli?
Ha, ha, ha. Verjetno v kitajski restavraciji, kamor pogosto zaidem.

Kdo ve, morda pa simpatičnemu Gregi pri Changu častijo vsaj kakšno kosilo, saj bi si tako prijetnega fanta marsikdo želel v svojem krogu, še posebej, če prisega tudi na tvojo hrano in je (glede na dimenzije) dober jedec. 😉

MD