Primarna

700 gledalcev si je danes v Areni Bonifika ogledalo tekmo 14. kroga 1.A SRL, na kateri so domači premagali ekipo Slovenj Gradca 2011.

Zaradi težav z urednimi (rumenimi) dresi so domači začeli z gostujočo – modro odpravo. Uvodne minute so napovedovale napeto srečanje in tako je tudi bilo. Odličen začetek, kjer so domači povedli z 2:0, podprti z obrambami danes izredno razpoloženega Jureta Vrana, je očitno stimulativno vplival na goste, ki so strnili svoje vrste in po 2 napakah Kopra v napadu povedli v 8. minuti pri 3:4. Medla reakcija domačih je dala vetra korošcem, ki so v 16. minuti celo pobegnili na +2 (5:7). Ena izmed nerešljivih neznank za goste je bil Jure Vran (7. obramba v 18. minuti), ki je tako preprečeval gostom, da bi bolj pobegnili. Trener Jovičić je s kombinatorno igro in rotacijami na igralnih položajih dosegel željeno in v zadnji tretjini prvega polčasa smo videli lepo in atraktivno igro domačih, predvsem Zugana ter Sokoliča, ki v zadnjem času uspešno nastopa kot zamenjava za Rapotca. Polčas se je zaključil pri izidu 14:12.

Odmor je očitno prinesel malce preveč mira v domačih vrstah in gostje so v 36. minuti (zadnjič) ulovili priključek pri 15:15. Sledilo je obdobje nezbranosti pri gostih, kar so domači, podprti z Vranovimi obrambami s pridom izkoristili in v 40. minuti pobegnili na 3 zadetke prednosti pri 19:16. V 44. minuti sta sodnika izključila Bratkoviča in gostje so zadnjič zapretili, saj so se približali na zadetek zaostanka (19:18), vendar jim je za kaj več zmanjkalo moči. V 50. minuti je na 2-minutni počitek odšel Gašperšič a je razpoloženi domači vratar Vran zartl še zadnjo iskrico upanja pri gostih. Smolnik in Matijaševič sta z atraktivno igro razigravala soigralce in Koprčani so počasi a vztrajno nabirali prednost. V 55. minuti je Blaž Vončina ubranil strel iz 7. metrov Žanu Šolu in tako zapečatil srečanje. Domači so suvereno odigrali do konca ter vknjižili novo zmago z izidom 29:23. Novi 2 točki je tako ostajata doma!

Po tekmi so povedali:

Andris Celminš (Slovenj Gradec 2011): “Danes smo odigrali disciplinirano tako v obrambi in napadu. Zgubili smo nekaj žog iz zgrešili nekaj strelov ter napravili preveč napak v obrambi. To je bilo odločilno, da v zaključku srečanja nismo mogli držati priključka in ko je razlika narasla na 5 zadetkov je bilo konec. Kljub temu smo se poskušali vrniti v tekmo, vendar nam ni uspelo.”

Jure Vran (Koper 2013): “Danes smo odigrali čudno tekmo. Začeli smo v krču, kot da bi bili neogreti, brez pravega žara. Menim, da bi morali vsaj na domačih tekmah zaigrati bolj odločno tako v obrambi kot v napadu. Po drugi strani pa – če zmagujemo tekme s tako igro pomeni, da imamo nekaj v sebi in lahko naredimo še korak ali dva naprej v našši igri in zaigramo še bolje.”

Danes smo suvereno obranili našo trdnjavo, s Slovenjgrajčani smo tekmo zaključili pri rezultatu 29:23.
Več v poročilu kmalu … :Ž9

FORZA KOPER!

Marko Matijaševič

Kdo je Marko?
Na široko nasmejan 20-letnik s številko 10 na prsih. Visok 186 cm, težek 82 kg, največ igra na mestu srednji zunanji. V ekipi in rokometnem svetu je znan po vzdevku Jole.
Koprčan iz Semedele, po srcu Dalmatinec, po umetniškem vtisu rokometni »baletnik«, drugače pa mladič, ki razprostira krila in raste, odrašča tako v športnem kot osebnostnem smislu. Mladostniško razigran, z nasmehom od ušesa do ušesa, zgovoren in zabaven. Drago občinstvo: Jole!

Najprej, ker je še sveže, čestitke za vpoklic v mladinsko reprezentanco! /Markota so dan pred intervjujem prvič poklicali v reprezentanco/ Prvi občutki?
Hvala. Prvič sem videl, kako to gre, čisto nova izkušnja. Bilo mi je všeč, vsi so imeli Slovenija majice, res drugačno okolje in občutek. Lepo so me sprejeli, sicer pa nisem imel težav z vključevanjem, običajno jaz začnem pogovor, pa še 6 mojih soigralcev iz Kopra je bilo tam, tako da sem imel zaledje. /smeh/ Trenirali smo celo popoldne, trener Praprotnik pa nam je razložil tudi način dela, red in cilje reprezentance. Lep prvi stik in verjetno res nisem še dojel vsega. Res, da so me poklicali, ker je nekdo zbolel, ampak važno, da sem dobil priložnost, mnogi so tako začeli.

Ok, zdaj pa zares. Tvoji začetki, zakaj in kako rokomet?
Začel sem že v mali šoli, s 6. leti, tako da je rokomet del mojega življenja že 14 let. Bili smo nevarno dobra generacija, letnik 1996 – igrali smo mini rokomet na šoli Dušana Bordona, takrat še v okviru Cimosa… jaz in Tilen Sokolič, Nedoh, Kranjc Prevc, Dobrila, na golu pa Likan. Bili smo neustrašni in neustavljivi. No, od tiste zasedbe sva danes ostala samo midva s Tilnom.

Tvoja igralna pozicija v ekipi danes?
Igram levo krilo in na mestu srednjega zunanjega. To zadnje veliko več oziroma predvsem to zadnje čase, bi rekel. In pozicija srednjega zunanjega mi je tudi bolj všeč. Ker kreiraš igro in se moraš v trenutku, res zelo hitro oziroma razumno odločati in organizarati napad za dosego zadetka. Mislim, da se na tem mestu kar znajdem in zelo uživam.

OK, zdaj pa moram vprašati: kaj je s temi tvojimi *piruetami?
/navdušen žar v očeh/ Publiko s tem dvignem na noge, da občinstvo čuti, da se nekaj zgodi in preseka tekmo, da je nekaj nenavadnega in zato dvorana odreagira, ponori. Enkrat sem poskusil na tekmi… in je šlo! /smeh/ V drugi ligi sem enkrat naredil pirueto in met, pa je uspelo. V glavi sem si takrat rekel, da bi rad dvignil publiko, da rabimo polet. Si pa moraš upati. Če bi zgrešil, bi me pojedli, no, saj bi se že sam.

To pa je navdušenje ob golu?
Ko sem na parketu, me potegne publika. Ko vidim, da je z mano, da diha z mano, ko dam gol, me ponese, me dvigne. Za ta trenutek rokometaši živimo.

Izhajaš iz športne družine?
Moj oče je bil rokometaš v jugoslovanski ligi. Treniral ga je tudi legendarni Lino Červar, sicer pa je oče igral za Umag. Tam je spoznal mamo in potem smo se počasi zgodili mi trije. No, vmes je tata igral tudi za Izolo. Takrat so veliko naredili za izolski klub. Prišli so v prvo ligo. Včasih gledava skupaj posnetke njegovih tekem in mi je smešno. Igra je bila bolj počasna, vsi so se lahko veselili za vsak gol. Če se danes predolgo veseliš, takoj dobiš gol še ti.

Ti pove kakšno anekdoto z rokometnih igrišč?
Ja, v bistvu je ena, zaradi katere se dostikrat kdo ustavi ob njem in pove, da se tega spominja… Moj oče je /z Izolo/ ravno igral proti Celju in napovedovalec kar naenkrat ustavi tekmo in po mikrofonu reče, da se je pravkar rodil Marko Matijaševič. Dvorana pa v huronski aplavz. To so si mnogi takrat zapomnili in zato očeta še danes na to spomnijo, ko se srečamo, on pa samo reče: »Ja, in to je ta Marko,« in pokaže name.

Pa druga dva brata? Starejši je tudi rokometaš.
Ja, res je. Luka igra rokomet v Cingoliju v Italiji, kjer mu gre dobro. Eno tekmo sva igrala tudi na nasprotnih bregovih, on z Izolo, jaz za Koper. Je bilo zanimivo, malo smo se na ta račun tudi hecali doma, kaj hujšega pa ni bilo. Mlajši brat pa igra košarko, rokometa je z nami tremi v družini dovolj. Je pa bila mama košarkarica svoja leta, ampak je zaradi poškodbe morala nehati.

Torej je vaše življenje en sam trening in tekma? Verjetno sta starša veliko na tribunah?
V bistvu ne. Mama redko pride na moje tekme, ker je preveč čustvena in se na polno vživi. Po moje bi včasih najraje skočila na igrišče, pa tudi ji je preveč hudo, če nam ne gre dobro. Ko sva z bratom igrala jaz v Kopru on v Izoli na derbiju, je po koncu tekme prišla dol in naju oba močno objela, je bila zelo čustvena, zato je po moje vse to zanjo preveč.

Kako bi te opisali soigralci?
Verjetno, da sem nasmejan, vedno živahen, za žur. Ma ko se hecamo, se hecamo, ko delamo, delamo.

Vmes pride Nejc Planinc iz ekipe po ključe od kolesa. Boš kmalu? Ja, evo, takoj …
Z Nejcem sva se takoj ujela, sva si zelo podobna, drugače pa je on malo bolj flegma, jaz bolj naspidiran. Postala sva zelo dobra prijatelja, tako da se veliko druživa tudi izven kluba. Tudi z drugimi se dostikrat dobimo izven kluba in rokometa, smo dobra ekipa na igrišču in ob njem. Vesel sem, da sem lahko član te ekipe.

Si vraževeren pred tekmo, imaš kakšno posebno navado za srečo?
Midva z Nejcem imava poseben pozdrav, se rokujeva in je to postal najin ritual. Sicer pa jih imam sam še nekaj, recimo v tej sezoni imam vedno iste nogavice na tekmi. Ali pa pred tekmo vedno pozdravim svojega mlajšega bratca, ki me gleda s tribune in dam poljubček mami za srečo. Jih je še, ampak jih bom zadržal zase.

Šola?
Študiram management na Fakulteti v Kopru. Za prvi letnik sem naredil pol izpitov in odločen sem, da bom opravil vse obveznosti do konca.

Če ne bi igral rokometa, bi …
Verjetno igral košarko ali nogomet. Nekoč sem imel prebliske, da bi igral nogomet. Sem že obupoval nad rokometom, ker nisem imel prav dosti priložnosti za igro. Sem nadarjen za več športov, mi grejo. Igral sem tudi mali nogomet na turnirjih, pa so mi takrat vsi govorili, da sem nadarjen in naj pustim rokomet, pridem v nogomet. Ampak me je držal rokomet, tako da sem vztrajal in zdaj sem v članski ekipi.

Kdo ti je najbolj podoben v ekipi?
Po igri Tilen Sokolič, po karakterju pa Nejc Planinc.

Kdo pa najmanj?
Moje živo nasprotje je Zugi /Dani Zugan/. Jaz sem lava, on je led.

Tvoj najbolj zvest navijač?
Zagotovo moja družina, vključno z mojimi starimi starši iz Umaga. Lepo je, ker me spremljajo in to mi veliko pomeni.

Kaj najrajši poslušaš pred tekmo?
Da se prizemljim si dam malo rapa, potem pa še malo deep housa, da me dvigne. Drugače pa rad poslušam tudi Oliverja in Gibonnija, kot vsak pravi Dalmatinec.

Če nismo uspeli zajeti mladostne energije, drznosti in lahkotnosti bivanja, ki nalezljivo štrli iz Marka, si v dokaz *lahko ogledate ta nori VIDEO, ki morda še najbolje ponazori, kako mlad, drzen in včasih tudi nepredvidljiv je. V njegovem tretjem desetletju ga zagotovo čaka veliko priložnosti v rokometu in zasebno, zato mu želimo, da jih s pridom izkoristi, (do)zori kot najboljše dalmatinsko vino in na poti do tja neizmerno uživa.

MD

Žiga Smolnik

Kdo je Žiga?
Od vedno Koprčan, po novem doma na svojem – na Markovcu. Naš srednji zunanji igralec, visok 184 cm, težek 90 kg, star 26 let, številka dresa 23. V ekipi pač – Žiga.
Že na prvi pogled simpatičen a umirjen fant, ki deluje resno in zbrano v vsakem trenutku. Po prebitem ledu pogovor hitro in živahno steče. Za uglajenim rokometašem, se odprejo še drugi talenti. Tokrat predstavljamo vsestransko nadarjenega člana naše ekipe: Žiga!

Za tabo je dejansko že 5 slovenskih klubov in si eden redkih, ki je v svoji rokometni karieri izkusil »domovino« več klubov.
Dejansko sem bil skoraj ves čas igralec Kopra. V času Cimosa je imel Koper toliko kupljenih igralcev, da zame pravega prostora in igralnega časa ni bilo. Zato so me za pol leta posodili v Ajdovščino, bolj konkretno pa v Izolo. Tam sem igral 3 leta in ko je klub propadel, sem postal prost igralec in dobil izpisnico. Potem sem šel za eno leto v Novo mesto k ekipi MRD Krka.

Lahko primerjaš klube med seboj?
Izola po navijačih zagotovo prednjači, ker ima Ribare, pa Koper ima tudi Dvanajste. V Krki tega ni, ni organizirane navijaške skupine, zato je vzdušje zagotovo najboljše doma. V Krki sem bil zadovoljen, le ambicije kluba, moštva mi niso bile preveč všeč. Že na začetku ustanovitve novega kluba me je uprava povabila v Koper, ampak se nisem takoj odločil za povratek. Ko so prišli v prvo ligo, pa sem se vrnil domov.

Kako pa si začel svojo rokometno pot?
Najprej sem začel trenirati plavanje. Ampak zgodbo bi moral začeti drugače: Tine Poklar je moj najboljši prijatelj že odkar hodim, no, še prej – že mami sta naju skupaj vozili z vozičkom okrog. /smeh/ Zato sva se pri 7. letih skupaj odločila za rokomet, ki me je hitro pritegnil. Tako sem 4 leta treniral oboje, plavanje in rokomet. Doma so me spodbujali, da naj pri stvareh, za katere sem se odločil, vztrajam. No, po 4 letih je bilo obojega preveč in odločil sem se za rokomet.

Imaš tudi ti rokomet v družini?
Ne, oče je igral košarko, ampak nikoli resno. Moji starši nikoli niso bili v rokometu, brat pa je treniral vaterpolo in rokomet, on pa se je v nekem momentu odločil za vaterpolo. Bil je dober, tudi slovenski reprezentant, ampak ni imel prave želje za nadaljevati. No, jaz sem pri rokometu vztrajal. J

Torej spet sami športniki…
Niti ne, oba z bratom sva hodila tudi v glasbeno šolo. Jaz sem igral kitaro, brat klavir, najin oče pa igra oboje, zato naju je spodbujal tudi h glasbi.

Kako bi te opisali soigralci?
Ne bi vedel, moraš vprašati njih. Ne dam sam iniciative za pogovor, zato bi verjetno rekli, da sem bolj miren.

Si bil kdaj v reprezentanci?
Sem, v kadetski in mladinski. Reprezentanca je sigurno eden od ciljev vsakega športnika. Ko si enkrat tam, si ta cilj dosegel in greš dalje. Ampak v članski izbrani vrsti je na mojem mestu žal veliko dobrih igralcev, tako da je za vpoklic k članom zame bolj malo možnosti.

Kaj pa je potrebno, da se perspektiven deček prebije v člansko ekipo?
Glavno je, da imaš željo, ker če si močno želiš, boš tudi trdo delal. In glavo moraš imeti na pravem mestu. Eni morajo več delati, eni pa manj, da razvijejo svoj potencial. Nekateri imajo veliko talenta, nekateri imajo fizične prednosti, vsi pa morajo veliko trenirati. Takrat pri Cimosu je bilo še težje priti v prvo ekipo, ker je bilo toliko kupljenih in izkušenih igralcev. Sicer sem bil zraven par sezon, ampak sem zelo malo igral. Dosežeš uspeh, ampak ti ne pomeni toliko, ker veš, da nisi toliko pripomogel k uspehu.

Vedno se poudarja mladost naše ekipe. Pa je po tvoje naša ekipa zrela?
Zdaj je zame drugače, kot v prejšnjem klubu. Takrat sva bila jaz in Tine najmlajša v ekipi, zdaj pa sem med starejšimi. Mi smo malo presenetili tudi sami sebe, ko smo tako hitro prišli tik pod vrh. Za prehiteti še Celje in Velenje nam morda manjka malo izkušenosti in discipline v igri. Še kakšno leto rabimo, da pridemo na ta nivo. Presenetimo pa jih seveda lahko.

Kaj se dogaja v tvoji glavi med tekmo?
Publiko zelo malo slišim. Ves čas vem, da so tam, ampak navijače slišim, ko kar naenkrat začnejo bolj bučno navijati. Slišiš nek šum, vzdušje in valovanje okrog tebe, kričanja in posameznih besed pa sploh ne slišim. Zdaj v Mariboru, ko je bilo bolj prazno, se je težje motivirati. Lažje je igrati v glasni in polni dvorani, to ti da zagon.

Če bi moral izbrati eno tekmo, katere se recimo še posebej spomniš?
/skromno se nasmehne, spomin oživi/ Proti Kopru, prvo leto ko sem šel v Izolo, smo premagali Cimos Koper. V Izoli so takrat za derbi prodali preveč vstopnic. Tako da je recimo tudi moj brat ostal zunaj in me niti ni videl, kako sem igral.

Na tvojem dresu je številka 23. Kaj posebnega v zvezi z njo?
Nisem nič vezan na številko dresa, ne. Zdaj je 23, prej sem imel druge številke, ampak mi to ne pomeni nič posebnega.

Pred tekmo kaj posebnega narediš, za srečo?
Niti ne. Jaz se najprej sam raztegnem, še pred skupinskim ogrevanjem in to mi je prišlo v navado. Sicer pa nič ne naredim iz vraževerja, ne.

Kje je lepše igrati?
Doma absolutno, več je domače publike, večina je zate, navajen si na svoje okolje.

Ko ste šli na evropsko tekmo ali če greste kam stran, s kom si običajno v sobi?
Z Deanom /Dolencem/. Midva sva prišla v ekipo kasneje, pa skupaj sva igrala za Izolo takrat, tako da verjetno zato.

Katero glasbo poslušaš?
Najbolj mi je pisan na kožo stari rock. /in pokaže na majico Pink Floyd/

Imaš kakšen hobi?
Tata mi dosti govori, da naj osvežim znanje kitare, ma se ne lotim… mogoče bom v kratkem. Igram košarko, nogomet, z bratom tudi tenis.

Šola?
Končal sem Gimnazijo Koper, nato pa diplomiral iz prava. Eno leto sem študiral pravo v Ljubljani, takrat sem treniral s Slovanom. Potem pa sem se prepisal v Novo Gorico, kjer ni tako grozna selekcija. Po pravici povem, da je malo lažje pravo študirati v Gorici. Pa še pozimi ni megle, kot je v Ljubljani, sem bolj navajen sonca.

Kaj pa s punco, Dajana je odlična odbojkarica – kako funkcionirata dva tako dobra športnika skupaj?
Po moje je lažje biti s športnico, ker sva oba navajena na treninge, pa za vikend tekme in imava podoben tempo življenja. Dobro funkcionirava in sva skupaj že 7 let.

Kdo je tvoj največji fan?
Starši in Dajana, pa seveda brat, ki živi v Ameriki. Je poročen in pričakuje sina, ampak sva kljub temu v stikih in ves čas spremlja mojo rokometno pot.

Če ne bi igral rokometa, bi …
Ne vem, morda bi res nadaljeval s plavanjem, morda s kitaro. Mogoče bi me potegnilo v drug šport. Sicer pa bo treba začeti iskati kakšno službo počasi.

—

Tako torej. V ekipi imamo tudi pravnika. Dvakrat tedensko opravi po dva treninga na dan, ostale dneve »le« enega, za vikende z ekipo tekmuje. Ima reprezentančne izkušnje, igra kitaro in rad potuje. Pa naj še kdo reče, da odlični športniki ne dokončajo šole, ne znajo drugega kot rokometa in nimajo časa za zasebno življenje in hobije. Žiga je vse to naredil in še dela, zelo uspešno. Poleg tega pa je še kulturen fant in zelo prijetna družba. S takimi delovnimi navadami in karakterjem smo prepričani, da ko bo čas, z iskanjem službe ne bo imel težav. Ampak do takrat je seveda še zelo daleč! 😉

MD

RK MARIBOR : RD KOPER 25:25 (11:11)

Tokrat nedelja ni bila namenjena počitku in regeneraciji ampak čakala nas je težka tekma proti ekipi Maribora, ki ji letos ne gre vse po načrtih in njen položaj na lestvici ni primeren kvaliteti igralcev s katerimi razpolaga. Vedeli smo, da bodo na tej tekmi naredili vse, da se izvlečejo iz negativnega obdobja, obrnejo rezultatski trend in z uspešnim nadaljevanjem rednega dela še skušajo ujeti uvrstitev v ligo za prvaka.

Tekmo smo začeli odločno in povedli z 0:2. Domačini, za katere je prvič nastopil tudi nova okrepitev na položaju krožnega napadalca ( Kapular ), pa so hitro izenačili. Vedno smo bili mi v prednosti a ne več kot zadetek. Prvič smo povedli za dva pri rezultatu 5:7. V tem obdobju smo na igrišču delovali bolje kot naši nasprotniki in imeli tudi tri zaporedne napade  iz katerih pa si nismo uspeli priigrati znatnejše prednosti. Dva zadetka prednosti smo držali do zaključka prvega polčasa, ko smo zaradi nekaj prehitro zaključenih napadov omogočili Mariborčanom, da so nas ujeli. Prvih trideset minut je zaznamovalo veliko število izključitev (predvsem na naši strani 12 minut), domačini so do 22. minute dosegli le en zadetek iz igre in 5 iz sedemmetrovk (eno pa je ubranil Vran, ki je v prvem polčasu zbral 6 obramb).

Začetek drugega polčasa je pripadel domačinom, ki so prvič na tekmi povedli 12:11 in pridobili na samozavesti. Takoj pa je sledil odgovor naših fantov in tudi večino drugega polčasa smo bili v rezultatski prednosti a nikoli več kot dva zadetka. Pri rezultatu 17:19 pa je domačinom uspel niz treh zaporednih zadetkov in drugič na tekmi so povedli. V tem obdobju se je izkazal bivši koprski igralec Hrastnik, ki je med 35. in 49. minuto dosegel 6 zadetkov (skupno 7). Domačini so še zadnjič vodili pri rezultatu 21:20 deset minut pred koncem. V zaključku je naša obramba spet delovala bolje. Mariborčni so bili prisiljeni igrati na zelo dolge napade in večkrat je kazalo, da bomo uspeli narediti odločilni “break”. Eno izmed takih prilik smo imeli v protinapadu v 55. minuti, ki bi nam omogočila pobeg na +2 a je gostujoči vratar ubranil “zicer”, sledil je polprotinapd in ponovno izenačenje. Tudi v zadnji minuti smo prisili domačine, da zaključijo napad iz neugodnega položaja a sreča tokrat ni bila na naši strani (izenačenje na 25). Za zadnji napad nam je ostalo cca 40 sekund, po minuti odmora smo skušali izvesti uigrano kombinacijo, a je zaključni strel končal nad golom.

Nekaj malega je zmanjkalo za popoln uspeh. Po pričevanju samih igralcev Maribora so odigrali daleč najboljšo partijo v sezoni. Glede na prikazano igro skozi celotno tekmo smo bili bližje zmagi kot naši nasprotniki. Tekma je pustila kanček grenkega priokusa a vseeno smo zadovoljni z osvojeno točko.

RD KOPER
Dolenec, Grzentič 1, Vlah 2, Krečič 5, Matijaševič 1, Gašperšič, Vončina, Vran, Moljk 1, Gorela, Zugan 1, Rapotec 4, Smolnik 1, Sokolič 2, Planinc 1, Bratkovič 6

Ponovno so se izkazali tudi naši navijači 12. Kopra in tokrat ne samo med tekmo ampak tudi po zadnjem sodniškem žvižgu. V štajersko prestolnico jih je prišlo cca 40. Skupaj z igralci so nazdravili in jih postregli z vročimi čevapčiči.

Po treh zaporednih gostovanjih pa naslednjo soboto spet igramo doma. V Areno Bonifika prihaja ekipa RK Slovenj Gradec. Tekma bo 03.12. ob 19:00.

Forza KOPER!

Tekma je bila napeta, polčas izenačen (11:11), končnica infarktna, več o poteku tekme in igri naših fantov pa v prihodnjem prispevku.

Danes nas čaka počitek, jutri je spet nov dan in priprave na novo tekmo.

FORZA KOPER!

Foto: RK Maribor Branik

Naša prva ekipa v nedeljo potuje na Štajersko, kjer bodo ob 17h (27. 11.) merili moči s trenutno 8. na lestvici RK Maribor Branik.

Mariborčani si želijo končno pretrgati niz porazov, zato bodo doma še kako motivirani za resno borbo. Ravno včeraj so denimo registrirali novega igralca, pivota – Hrvata Zvonimirja Kapularja, zato bodo skušali v novi zasedbi tudi miselno narediti preskok in končno spet osvojiti novi 2 točki.

No, naši fantje v štajersko prestolnico odhajajo dobro pripravljeni, saj ne želijo, da bi se Ribnica preveč oddaljila (1. mesto, 22 točk), hkrati pa nam za vrat diha Krka s 17 točkami.

Nino Grzentič, RD Koper: “Kot na vse nasprotnike do sedaj, menim, da smo se tudi na Maribor dobro pripravili. Tekma zagotovo ne bo lahka in če ne bomo dali svojega maksimuma, lahko imamo težave. Glede na to, da imamo tako mi kot Maribor istega glavnega pokrovitelja, bo tekma zagotovo imela dodaten naboj. Ne glede na vse, dali bomo vse od sebe, da pripeljemo novi dve točki nazaj domov.”

Na dvoboj se odpravljajo tudi naši zvesti 12. Kopra, zato bo tekma zagotovo še bolj napeta.

Forza Koper!

Predstavljamo člansko ekipo: ADAM BRATKOVIČ

Kdo je Adam?
Adam stanuje v Kopru, natančneje v Semedeli. Star je (le še nekaj tednov) 21 let, visok 185 cm, težak 80 kg in v ekipi zaseda mesto desnega krila. V ekipi ga kličejo Brajko.
Prvi vtis: zgovoren, odprt, živahen in samozavesten. Ne pretirano, ravno prav za fanta, ki je še pred nekaj leti igral med člani Cimosa Koper, star le 17 let, danes pa je eno od nepogrešljivih imen in src članske ekipe RD Koper. Zahteva pozornost, a se zaveda, da na igrišču ni sam in je hkrati le delček celote. Pa gremo: Brajko.

Kakšna je tvoja rokometna zgodovina ali pa raje, začetek?
No, moj oče je bil rokometaš. Najprej rokometaš, potem leta kasneje pa tudi predsednik rokometnega kluba v Izoli.

Si premlad, da bi ga videl igrati, ampak kaj slišiš o njem? Je bil dober rokometaš?
Ha, oni vedno pravijo, da so bili najboljši. Klasično. /smeh/ No, pove mi, kako je on igral in mi daje nasvete, kako naj igram jaz. Predvsem, kadar sva v družbi, tečejo zanimive debate o rokometu.

Torej ti je bil rokomet dan v zibko?
Morda res. Oče je bil kot rečeno rokometaš, ampak me niso doma nikoli silili v ta šport. V osnovni šoli sem poskusil rokomet, verjetno v kakšnem 3. ali 4. razredu kot krožek in se potem navdušil. Sicer je bila naša šola Dušana Bordana znana po tem, da ima kvalitetno rokometno šolo. Tam je na primer začel Dean Bombač /domačin, sicer že nekaj let igra v tujini, trenutno na Poljskem za ekipo Kielce/.

Pa potem, ko je šlo bolj zares?
Pri 17. letih sem se priključil članski ekipi Cimos Koper, tako da dejansko že 5. leto igram za člane Kopra. Leta so šla hitro. Verjetno je bilo takrat težje priti v člansko ekipo, je pa neprimerljivo lepše igrati zdaj. Čuti se, da smo vsi s srcem pri stvari, smo povezani in prava ekipa.

Kako bi te opisali soigralci?
Najprej bi rekli, da sem zgovoren, verjetno celo da preveč govorim. Pa da sem zmešan, odštekan, svojeglav. Včasih pomeni imeti karakter, da to razbija ljudi na pol – ali me imajo ljudje zelo radi ali pa sploh ne. Običajno so tisti, ki so bolj nevtralni, priljubljeni. Sam sem verjetno dominanten karakter, tako da nekateri tega ne morejo sprejeti, ampak s tem se ne obremenjujem.

Kako je igrati za RD Koper?
Najlepša in najbolj pozitivna stvar je, da smo v glavnem domačini, kar nas združuje in dela lepšo celoto. Bolj se čuti pripadnost, v primerjavi s prejšnjo zasedbo /Cimos/ mi igramo s srcem in klub nam več pomeni.

Vsak športnik verjetno cilja, da bo nekoč zaigral drugje, se preizkusil morda v tujini. Kako komentiraš?
Iskreno stojim za tem, da dokler sem v tem klubu, bom dal zanj vse, kar imam in sem 100% tukaj. Nimam časa razmišljati o drugih opcijah. Mi smo mladi in sposobni dati še več, lahko naredimo še korak naprej, mislim, da moramo stremeti k višjemu cilju.

Pa smo spet pri tem vprašanju. Star si 21, si še mlad po rokometnih kriterijih?
Zame obstajajo dobri in slabi, ne mladi in stari. Janc na primer je dober dokaz. Tudi jaz sem v rokometnem smislu dokaj hitro dozorel. Kar je prišlo, sem sprejel in poskusil najbolje izkoristiti dani trenutek, priložnost.

Ja res, vmes si bil tudi mladinski in kadetski reprezentant.
Sanjal sem reprezentanco, že od malega in to je bila zame ena najlepših izkušenj v moji rokometni karieri. Ko prvič slišiš himno in jo prvič poješ na igrišču… Naša reprezentanca je bila homogena in še danes smo ostali skoraj vsi v kontaktu in dobrih odnosih.

Kaj pomeni biti levičar? Je to prednost za rokometaša?
Imaš večje možnosti, da dobiš priložnost, ker nas je manj. Kljub temu pa je Slovenija prav tukaj – na moji poziciji zelo zelo dobra, kar je kar presenetljivo za tako majhen narod in tako število rokometašev.

Imaš pred tekmo kakšen obred?
Ne, nič posebnega. V naši ekipi sem zadolžen, da pripravim žoge. Pri tem se sprostim in skoncentriram. In to je res sčasoma postal moj ritual.

Kaj je zate najtežje med tekmo?
Ko se čutiš nemočnega, ko gre tekma v eno smer in imaš občutek, da ne moreš nič narediti, da bi smer spremenil ali potek dogodkov ustavil. Nasprotniku uspeva in se trudiš, pa ne gre. Ko pridejo taki trenutki, se moraš sfokusirati in iti na naslednjo tekmo zbran in na polno.

Šteješ svoje gole?
Ne, ne štejem. Rad podajam in lepo je dati čim več golov, to verjetno mora priznati vsak, nisem pa obseden s svojimi goli. Je pa moja primarna naloga zadevati, torej realizacija, ne pa sama kreacija igre, zato so goli zame vsekakor pomembni.

Imaš vzornika?
To, kdo mi je vzor, pa se z leti spreminja. Skozi različna obdobja so se moji vzorniki spreminjali. Od vsakega desnega krila, ki mi je bil vzor, sem poskusil povleči nekaj, kar sem potem skušal uporabiti. S tem sem skozi čas zgradil svojo igro in podobo.

Tvoja številka dresa je 77, kakšen poseben razlog?
Moja najljubša cifra je bila vedno 7 in ker je bila ta pri kadetih zasedena, sem rekel, zakaj pa ne bil imel kar dve sedemki? No, in ju imam še danes.

Tvoj največji fan?
Moja največja oboževalka je seveda moja mama. In za podporo ji bom večno hvaležen.

Kaj pa, ko nisi na parketu? Študiraš, kajne?
Ja, aplikativno kineziologijo na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru. To je veda o gibanju, je študij v povezavi s športom. Zato mi je všeč, ker je komplementaren z rokometom. S tem študijem in znanjem lahko nekoč delam tudi v rokometu. V mlajših letih sem dal šolo na stran, danes vem, da je bilo to po neumnosti. Zato zdaj šolo jemljem in vidim kot svojo prihodnost. Rokomet je velik del mojega življenja, ampak nekaj je dobro imeti za sabo. Na kariero športnika lahko vpliva malo morje dejavnikov, od poškodb, uspešnosti kluba, … Je pa rokomet pri meni na prvem mestu in ne glede na to, kaj v življenju delam ali bom delal, bom rokomet vedno igral.

Najljubša pesem, izvajalec?
Nimam posebne pesmi, najraje pa posluša Tiziana Ferra.

Če ne bi igral rokometa, bi ..
/dolga pavza/ Ne vem… Po moje bi bil izgubljen. Nikoli nisem razmišljal o tem, ker je rokomet nepogrešljivi del mojega življenja. Včasih sem igral namizni tenis, morda bi, če ne bi padel v rokomet, danes res mogoče igral namizni tenis. Sicer pa rekreativno igram košarko, tenis, večino športov.

In pol ure je minilo kot bi mignil. V ekipi imamo torej močno in zgovorno desno krilo, ki razmišlja in se vede kot zmagovalec. Ne glede na vse. Veseli smo, da ga leta nazaj ni omrežil ping-pong in mu želimo še dolgo rokometno kariero, uspešen študij in veliko (samo)svojega karakterja. Saj je tudi zaradi njega naša ekipa taka, kot je. Prava!

MD

Predstavljamo člane prve ekipe: GREGA KREČIČ

Kdo je Grega?
Doma je iz kraja Dane pri Sežani, star je 20 let, visok 186 cm in težak 100 kg. V RD Koper igra na poziciji desni zunanji, kličejo ga Krečo.
Prvi vtis: tih, vljuden, umirjen, ampak se v vsakem trenutku, ko se od njega to pričakuje, primerno odzove. Včasih duhovito, včasih resno in premišljeno. Krečo, torej.

Kdo te je navdušil za rokomet, kam segajo začetki tvoje rokometne kariere?
Najprej sem začel igrati nogomet, treniral sem v Sežani. Potem sem nehal in začel igrati košarko. Po nekaj mesecih sem se lotil rokometa, saj so me zanj navdušili sošolci z osnovne šole. Po pol leta igranja v Sežani, me je poklical trener iz Kopra Leon Benulič in takrat sem že zaigral za Starejše dečke B.

Si bil tako perspektiven?
Verjetno. Sem pa tudi levičar in Koper takrat ni imel levičarja. ☺

Kako bi te opisali soigralci?
Mislim, da sem odprta oseba, pripravljen prisluhniti vsakemu. S soigralci se dobro razumemo, z nekaterimi se poznamo že zelo dolgo in nimamo težav, se ne kregamo. No, če pa se že, se takoj pobotamo. Mislim, da prispevam k dobremu vzdušju v ekipi.

Kaj ti je najbolj všeč pri tem, da si član RD Koper?
Všeč mi je, da smo na obali. Všeč so mi naši navijači, obala na splošno in vzdušje tukaj, pa korektno vodstvo. Ta klub mi je res pri srcu.

Si kadetski reprezentant in z vrstniki ste že dosegli lep uspeh na Svetovnem prvenstvu. Kakšna izkušnja je biti del državne reprezentance, kjer se zberejo najboljši rokometni vrstniki?
Res je, za kadetsko reprezentanco sem že igral na SP v Rusiji, kjer smo bili na koncu odlični 2. Bil sem tudi na pripravah za Olimpijske igre na Kitajskem, ampak potem nisem bil izbran. Za Evropsko prvenstvo na Danskem pa sem bil letos na pripravah, ampak sem se žal poškodoval, tako da sem ostal doma.

Verjetno je težko usklajevati dvoje treningov/priprav?
Res je, veliko časa mi vzame že sezona s klubom, potem še reprezentanca poleti in med vsakimi prazniki… po 3 ali 4 letih brez počitka, sem se malo naveličal tega pritiska in tempa. Ampak na koncu pogledaš nazaj in vidiš, da so ti ostala v dobrem spominu predvsem ta velika tekmovanja. Recimo Svetovno prvenstvo v Rusiji, kjer smo bili 2. in stali na stopničkah… to mi bo vedno ostalo kot neprecenljiv spomin.

Kdo je tvoj vzornik?
Nikola Karabatić, Kim Andersson in Uroš Rapotec.

Kako doživljaš tekmo, kaj se dogaja v tvoji glavi med igro?
Ko sem na parketu, občinstva sploh ne slišim. Občutek vzdušja okrog mene, ko dam gol, pa je nepopisen in takrat se veselim s publiko. Potem tečem nazaj in spet odklopim vse ostalo, se fokusiram samo na igro.

Imaš pred tekmo kakšen ritual, kakšno navado za srečo?
Pogosto si obujem najprej levo športno copato… Ampak to niti ne vedno. Čisto vedno pa si obute športne copate zavežem šele, ko se po ekipnem sestanku pred tekmo vrnemo v garderobo. Verjetno je to moj ritual. /smeh/

Tvoja najljubša pesem ali izvajalec?
Hmmm… pred tekmo, na dve ali tri tekme, si naredim nov seznam pesmi in jih potem poslušam. Naredim tudi CD s pesmimi za celo ekipo, ki ga potem dam v predvajalnik in ga s soigralci poslušamo v dvorani pred tekmo, na segrevanju.

Ha, potem si ekipni DJ?
Ja, tudi to je postala že navada zame in za moje soigralce.

Ali spremljaš svoje gole in svoj napredek?
Spremljam statistiko ja, trenutno sem 2. strelec v ekipi.

Tvoj dres nosi številko 9, kaj posebnega okrog tega?
Niti ne. Številko 9 imam že od mlajših selekcij.

Šola?
V Sežani sem končal srednjo šolo in postal ekonomski tehnik. Zdaj študiram naprej na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Uh, si si pa izbral težek študij. Kako pa funkcioniraš v prestolnici?
Delam še izpite za 1. letnik, nekaj malega mi jih je še ostalo. Sicer pa ja, se strinjam, da je študij težek. Zame je precej naporno, ker imam poleg študija še vsakodnevno vožnjo iz Ljubljane na popoldanski trening v Koper, zvečer pa spet nazaj v Ljubljano. Ampak zmorem.

Pa se ti zdi, da ljudje okrog tebe razumejo, kako naporno je usklajevati šport na tako visokem nivoju in študij ekonomije?
Včasih res naletim na očitke in opazke, da kako ne morem priti tja, zakaj ne morem biti tam, … ampak se trudim biti prisoten na obeh področjih, kolikor le zmorem.

Če ne bi igral rokometa, bi …
… treniral crossfit.

Kaj pa je to?
Funkcionalna vadba. Delaš z lastno težo, dvigaš uteži, kolebnica, pa še in še. To je razmeroma nova vadba. Ko sem si zlomil nogo, sem šel k trenerju crossfita in me je zelo dobro rehabilitiral. Potem sem tam treniral in zraven igral rokomet. Tja sta na vadbo prišli še moja sestra in sestrična in smo trenirali v majhni skupini, bilo je super. Pri tem je šlo tudi za tekmovanje, kdo je najbolje vadil, dosegal rezultate in smo se lahko primerjali med seboj, svoje čase, pa tudi beležili lasten napredek.

Kdo je tvoj največji fan?
Tata in stric. Pa tudi punca Ivana.

Še kakšna razvada, ko nisi discipliniran na igrišču ali za študijsko klopjo, kje bi te našli?
Ha, ha, ha. Verjetno v kitajski restavraciji, kamor pogosto zaidem.

Kdo ve, morda pa simpatičnemu Gregi pri Changu častijo vsaj kakšno kosilo, saj bi si tako prijetnega fanta marsikdo želel v svojem krogu, še posebej, če prisega tudi na tvojo hrano in je (glede na dimenzije) dober jedec. 😉

MD